»Sovražniki, pozor: najhujše se je zgodilo. Mojega očeta ni več. Moja norost je zdaj razgaljena.«

»Mislim, da je zavest o kratkosti življenja od pandemije naprej do neke mere kolektivna.«

»Čeprav Chimamanda Ngozi Adichie očitno še vedno zelo težko govori o starših, je karizmatična, topla in predvsem duhovita (so)govornica.«

»Jezi me, da živimo v svetu, kjer lahko opravljamo najbolj prefinjene operacije možganov, kjer lahko presajamo srca – ne moremo pa urediti hormonskih težav žensk.«

»Očetova smrt me je spremenila: zaradi žalovanja sem postala drugi človek.«

»Vključila bi svojo lastno izkušnjo nosečnosti in materinstva.«

»Ja, zelo me moti. Feministka sem, pišem feministične eseje in govorim o feminističnih idejah – ko pišem leposlovje, pa sem umetnica, ustvarjalka.«

»Mama!! In tako izgubim koncentracijo … Upam, da bo vse skupaj lažje, ko bo malo starejša.«

»Tako bo tudi v prihodnje, tudi v prihodnje bomo zelena opcija.«